KO VSI ENO SMO BILI
Megleno jutro prebuja žvrgolenje ptic.
Pesem neubrana je polna žive radosti življenja,
naznanja budnico klica pomladnega dne.
O ko moje srce pesniti bi znalo,
pisalo bi rime o čutenju ljubečnosti,
opisalo bi kako le ljubiti si želi,
da priklicalo bi davninski čas,
ko vsi eno smo bili. o smo bili.
Jutro spokojno je, dežne kaplje rosijo z neba,
ptičje petje potihnilo je.
Misel je odposlana,
le kako ljubiti in združiti vse ljudi,
ki utripa življenja se še vesele.
Takrat srce krila ljubezni razpne,
v hrepenenju, da združijo se srca vsa,
ki klica davninske ljubezni še pomnijo.
O, da le nekoč zmogla ta srca,
skupaj bi to jutranjo pesem pomladi zapeti,
zopet duša začutila bi, kaj nekoč smo bili.
Takrat Nebo sklonilo bi se, da zopet združi,
kar v davnini izgubilo se je,
takrat duša srca spomin čutenja povrne si,
ko vsi eno smo bili.
Jutro spokojno je,
dežne kaplje rosijo z neba,
ptičje petje potihnilo je.
Moje srce pa še vedno hrepeni,
da nekoč združijo se prvobitna SRCA vsa,
v en utrip, v ljubezni skupen dih.
Tanja Lenart